Amerika je včasih veljala za obljubljeno deželo. V nekaterih pogledih in v nekaterih očeh je še vedno tako, v mnogih pa v tej deželi nekoč neslutenih priložnosti in možnosti niti ne bi več želeli ničesar iskati. Velikokrat pravim, da bi vsaki Slovenki in Slovencu priporočila pogled čez plot – pa ni treba do Amerike – da bi znali primerjati, v kakšni državi in kako živimo ter kakšne javne storitve imamo na voljo. Da ne govorim o naravi, kakovosti (še vedno dokaj) pristnega življenja. Pa se mi kar zdi, da včasih preveč tarnamo in premalo iščemo rešitve.
Do Amerike imam sicer prav poseben odnos. Kadarkoli potujem tja, se spomnim svoje prababice, ki je 24. avgusta 1901 na ladji L’Aquitaine iz Le Havra odplula proti tej obljubljeni deželi. Kar čutim, kakšno kurjo polt je morala čutiti ob pogledu na Kip svobode. Petindvajsetletna ženska, mlada mamica, novopečena žena, brez znanja angleškega jezika, s skromnim obsegom denarnih sredstev. Ta prababica mi je velikokrat v navdih za pogum in drznost. Ko si rečem, če se je ona podala na tako pogumno pot, res nimam kaj oklevati. Pri ničemer.
Moja prababica se je podajala v popolnoma neznani svet, v katerem jo je čakalo mnogo priložnosti in tudi izzivov. Prvi jo je čakal že na otoku Ellis. Tam so morali potniki do sprejemnega pulta v nadstropju prehoditi nekaj nizov stopnic, tako da so pristojni že takoj izločili morebitne bolne, obnemogle.
Ker jo je mučilo domotožje, se je z družino še pred prvo svetovno vojno vrnila domov, toda dva sinova sta v začetku 20. let odšla nazaj v ZDA. Kot ameriška državljana sta se podala s trebuhom za kruhom. In tako je naša širša družina rasla na dveh straneh oceana, vendar nikoli izgubila vezi. VEČ na SIOL.NET
